V okviru slovenskega kulturnega praznika je klub KURS 8. februarja priredil »one of a kind« koncert avstrijskega tribute banda, The Doors Experience. Dunajska skupina, ki slovi po tem, da je ena najboljših tribute skupin znamenitih Doorsov v Evropi, se je na pobudo organizatorjev ustavila tudi v Rušah, kjer so v nabito polni dvorani CEZAM-a navdušili zbrane glasbene navdušence, sami pa se prepričali o strastnih Slovencih, ki so še dolgo po izteku koncerta mrmrali pesmi kot so L.A. Woman, Light My Fire in The End.
Pred koncertom, ko še niso vedeli, kakšen spektakel jih čaka, smo se v sproščenem vzdušju pogovarjali s pevcem in frontmanom skupine Jasonom Boilerjem, ter kitaristom Renejem Galikom, ki sta ovedala marsikaj zanimivega.
Besedilo: Aljaž Jug, Foto: Shine.si
Znate zaigrati vse pesmi The Doorsov in kako dolgo je trajalo, da ste jih osvojili?
Jason: »(smeh) Večino. Odvisno je od pesmi. Svojo pot smo začeli leta 2001 in takrat smo se odločili, da bomo igrali pesmi, ki jih najbolj poznamo in ki jih imajo ljudje najbolj radi. Občinstvo pač narekuje, kar hoče slišati in mi smo tu, da skupaj z njimi počastimo spomin, pravi spomin, na The Doorse.«
Rene: »Mislim, da se je naše znanje razvilo postopoma. Seveda moraš širiti repertoar, da se stvar ne ponavlja in dejansko nam je to uspelo. Z leti smo se zelo približali pravemu zvoku The Doorsov, za katerega pa sem prepričan, da je neosvojljiv.«
Kako se počutite, ko vas primerjajo z drugimi tribute skupinami The Doorsov?
Jason: »Vedno je zanimivo poslušati take primerjave. Zagotovo nismo edina tribute skupina, smo pa zagotovo najboljša v tem širšem delu Evrope. Seveda nas zanima, kaj počnejo drugi, a se hkrati razvijamo na svoj način, sploh zato, ker se s tem ne ukvarjamo profesionalno. Hočemo ostati zanimivi, zato nimamo več kot 25 koncertov na leto. Prevelika nasičenost preprosto nima smisla, ker postane dolgočasno tako za nas, kot tudi za ljudi, ki nas pridejo poslušat.«
Na odru »igrate« vsak svoj lik. Kaj pa počnete v privatnem življenju? Kdo ste in s čim se ukvarjate?
Rene: »Jaz sem učitelj kitare. Lahko rečete, da sem vseskozi v svetu glasbe, saj igram jazz kitaro. Jazz je tista moja strast, ki me žene tudi v takšne tribute zadeve. Predvsem pa me ohranja pri zavesti, saj si brez glasbe vsakdana pač ne morem predstavljati.«
Jason: »Jaz pa spim v kavbojskih škornjih in usnjenih hlačah, tako kot bi to delal Jim Morrison.(smeh) Učim letenje z modeli letal, kar je bilo sprva moj hobi, a sem to nekako spremenil v poklic. Doma sem popolnoma dolgočasen, vedno v trenerki in crocsih, čisto nasprotje tistega na odru.«
Kakšen je vaš namen, ko ste na odru? Želite izživeti svoje sanje, ali zadovoljiti poslušalce pod njim?
Jason: »Mislim, da oboje. Velik del našega ustvarjanja, če lahko temu tako rečemo, je ponuditi poslušalcem možnost, da podoživijo atmosfero, ki so jo s svojimi pesmimi pričarali Doorsi. Atmosfera, kot je bila v šestdesetih. Nas tam seveda ni bilo, si pa mislimo, da so bili to lahko občutki, ki so jih ljudje doživljali na njihovih koncertih. Zato pa vedno pravim, da moramo, ko smo na odru, imeti jajca kot sloni.(smeh) Navsezadnje smo le tribute skupina in moramo zapolniti čevlje nekoga.«
Vedno je zanimivo slišati začetke neke skupine. Kako se je ustanovila vaša? Je bilo vse skupaj spontano, ali se je misel pojavljala vedno znova in znova?
Jason: »Vsi člani skupine smo prej že bili del kake druge glasbene skupine. S klaviaturistom in bobnarjem se poznamo že nekaj časa, saj smo se večkrat srečali na raznih glasbenih dogodkih. Ko smo bili že skupina, smo igrali vse mogoče, od Led Zeppelinov do Rolling Stonsev. Nekega dne sem imel vsega dovolj in dejal, da želim igrati pesmi le ene skupine, ter se odločil za Doorse, ker sem dobro zvenel le v baritonu Jima Morrisona. Po enem letu smo ostali brez kitarista in v iskanju novega, smo na nekem koncertu zagledali Reneja. Vsem nam je bil všeč, zato smo ga vprašali, če se nam želi pridružiti. Privolil je in od takrat je skupina v tej podobi.«
Kakšno glasbo pa drugače poslušate, glede na to, da igrate skladbe šestdesetih, medtem ko na radiu slišite ogromno slabe, komercialne glasbe, ki najbrž ne spada v vaš okus?
Rene: »Rad poslušam Deep Purple in jazz glasbo. Vse od Wes Montgomeryja, Joe Passa in Johna Scofielda. Rad imam tudi rock glasbo in ne boste verjeli, tudi doma poslušam Doorse. Moja žena tega sicer ne mara, a se ponavadi izgovorim, da je to pač moje delo.(smeh)
Jason: »Njegova žena tega ne mara, jaz pa sem poročil tako, ki je oboževalka Doorsov.(smeh) Glasba pač združuje ljudi po celem svetu.«
Kateri je vaš najljubši koncert? Tak, ki vam bo vedno ostal v spominu?
Jason: »Moj najljubši je zagotovo tisti iz Zagreba, ko nas je prišlo poslušat okoli 1500 ljudi, prav vsi pa so med koncertom ali jokali, ali skoraj v transu prepevali skupaj z nami. Zelo čustveno.«
Rene: »Sam sem pristaš bolj intimnih koncertov, ko si bližje z občinstvom. Prav zaradi tega mi je v spominu ostal eden izmed nemških koncertov, ko verjetno ni bilo več kot 70 ljudi, a so vsi izjemno doživeto spremljali vsako našo pesem, gib in pogled. Zares neverjetno je, kaj lahko naredi glasba.«